Novice

V Bologni o drugi svetovni vojni skozi oči prič

sreda, 22.1.2020

V Bologni o drugi svetovni vojni skozi oči prič

Od 16. in 17. januarja je v Bologni potekala zaključna konferenca projekta Active Telling, Active Learning, kjer so partnerji projekta (iz Slovenije je to bilo Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto), financiranega s strani Evropa za državljane, poročali o delu in izvedli še zadnjo, sklepno fazo projekta, katerega najpomembnejši del je bila Živa knjižnica.

Vseh 11 partnerjev iz Italije, Poljske, Romunije, Hrvaške in Slovenije je bilo več kot zadovoljnih s pridobljenimi rezultati in obiskom ključnega dogodka, na katerem so bile Žive knjige udeleženci 2. svetovne vojne, ljudje, ki so strahote vojne izkusili na svoji lastni koži ali katerim so dogodke opisovali njihovi sorodniki, največkrat dedki in babice. Pomembno za projekt je bilo predvsem to, da se je branja knjig udeležilo veliko število mladih, katerim je bil navsezadnje dogodek tudi namenjen, saj so nosilci projekta želeli spodbuditi zavedanje mladih o pomembnosti zavzemanja za mir, o pomembnosti tega, da poznamo preteklost in da grozote 2. svetovne vojne slišimo iz ust tistih, ki so takrat živeli in ne le, da se o tem učimo iz knjig, ki so napisane nepristransko, saj šele takrat, ko slišimo pričevanja ljudi, se lahko zavemo resničnosti dogodka in na ta način se nas dogodek čustveno neposredno dotakne.

Na zaključni konferenci so si udeleženci ogledali tudi intervjuje, ki so jih sodelujoče organizacije, med njimi je bilo to tudi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela iz Novega mesta, pripravile s "knjigami" ki so sodelovale na Živi knjižnici v njihovem mestu, v primeru Slovenije je to bilo v Novem mestu 13.junija 2019. Vsi prisotni so bili vidno ganjeni, ko so slišali izpovedi in v kasnejši debati, ko so se prisotni razdelili v več skupin in na imeli nekaj minut na voljo za razpravo, ali se lahko skozi Živo knjižnico in zgodovino karkoli naučimo, ali obstaja upanje na boljši jutri, na to, da bi morali živeti v slogi, miru, spoštovanju in predvsem ljubezni, kar je bilo glavno vodilo vseh pričevanj žrtev druge svetovne vojne, sploh možno. Večina sodelujočih v razpravi je bila mladih, med njimi Italijani, Poljaki, Španka, Latvijka in drugi in skoraj vsi so se strinjali, da se na žalost ljudje iz zgodovine nič ne naučimo in da obstaja le majhno upanje, da se kadarkoli sploh bomo.

Drugi del razprave je bil na samo temo Žive knjižnice, med katero smo udeleženci debatirali o tem, ali je lahko vsak človek Živa knjiga, ali obstaja meja glede vprašanj, ki jih lahko postaviš nekomu, ki ti razkriva svojo zgodbo, in iskali tudi odgovor na vprašanje, katere tematike se zdijo mladim najbolj zanimive in kakšne "knjige" bi si izposodili, če bi obiskali Živo knjižnico. V kratki debati se je razvila precejšnja polemika o tem, kdo je primeren za Živo knjigo in kdo ne, a na koncu se je omizje le zedinilo, da imamo vsi za sabo izkušnje , ki jih lahko delimo z drugimi in morda obstaja možnost, da bis e naše zgodbe koga dotaknile in mu pomagale spremeniti tok njegovega življenja. Meje vprašanj? Seveda obstajajo. Morda si bralec niti ne bi upal vsega vprašati, pomembna je tudi neverbalna komunikacija, ki bralcu lahko pove, da je prestopil mejo, saj večino bralcev najbolj zanimajo intimne zgodbe in izkušnje, ki poleg zgodbe vsebujejo veliko čustev in so največkrat polne ravno negativnih emocij.

Sklep celotne konference je bil vnaprej jasen. Pomembno je, da poznamo našo preteklost, preteklost naših dedkov in babic, saj se lahko le na ta način naučimo, da preteklosti, kot je na primer 2. svetovna vojna ne bi ponavljali, in eden od korakov k poznavanju zgodb iz preteklosti je tudi osebna izpoved skozi Živo knjižnico.

‹ nazaj