Novice

Od znanstvenice do gasilca – novih 12 prostovoljcev, med njimi Ian iz Črnomlja

ponedeljek, 14.7.2025

Alenka Blazinšek iz Stičišča Središče in naša komunikatorka Mirjana Martinović sta v četrtek, 10. 7., poslušalcem in poslušalkam Radia Zeleni val predstavili kampanjo za promocijo prostovoljstva mreže stičišč ZaNVO in Slovenske filantropije.

V sproščenem klepetu sta govorili o pomenu prostovoljstva, o tem, kako različni so prostovoljci tako po starosti kot poklicih, pa zakaj je to lahko prav vsakdo od nas, da zadostuje tudi »le« občasna pomoč, da tako marsikdo najde smisel, nova znanja ipd. Razkrili sta tudi veselo novico, da s kampanjo, ki jo spremljajo čudovite ilustracije italijanske prostovoljke Michele Colorito, nadaljujemo – na spletni strani mreže stičišč ZaNVO smo objavili že novih 12 zgodb navdiha z vseh koncev države!

Tokrat našo regijo zastopa študent Ian, ki se po predavanjih v Kopru med vikendi z veseljem vrača v rodno Belo krajino – med drugim tudi zato, ker je prostovoljec MKK Bele krajine v Črnomlju, kjer pomaga pri organizaciji in izvedbi klubskih koncertov, njihovem festivalu Črnfest itd. Tudi Ian je odgovarjal na 13 trditev mreže ZaNVO o prostovoljstvu – njegove duhovite in mestoma kaotične anekdote s srečnim koncem najdete TUKAJ.

Če ste zamudili četrkovo oddajo Vsi sosedje, ji lahko prisluhnete na povezavi, ali pa si preberite spodnji prepis njunega pogovora.

Vsi sosedje: Prostovoljstvo - Zgodbe, ki navdihujejo. Ljudje, ki spreminjajo.

Kaj so stičišča?

Stičišča smo prva pomoč, recimo temu, vsem nevladnikom. Torej, v državi nas deluje 12 stičišč, vsaka regija ima svojega, financira pa nas Ministrstvo za javno upravo iz Sklada za razvoj NVO. In vsako stičišče na svojem območju nudi vso podporo društvom, zasebnim zavodom, ustanovam.

Torej, ko si nekdo zamisli, da bi ustanovil društvo, se lahko obrne na nas, da mu pomagamo s papirji, birokracijo, računovodske dileme, kako beležiti prostovoljno delo. Največ pomoči je tudi seveda ob kakšnih prijavah na občinske, državne ali mednarodne razpise, ker le tako lahko organizacije dobijo kakšna sredstva, da potem ljudem nudijo svoje storitve, pomoč. Da organizirajo dogodke, treninge in podobno.

Tako, da poslušalci mogoče bolje poznajo Spot točke, namenjene s.p. in gospodarstvu, za NVO so pa stičišča.

Torej, če katero društvo, zavod potrebuje pomoč, se lahko mirne duše obrne na nas.

Drži, s tem, da stičišča – čeprav vsako deluje na svojem območju - smo tudi zelo povezana v mrežo stičišč ZaNVO. Imamo tudi skupno spletno stran ZaNVO.org, na kateri lahko hitro izveš, katere storitve nudimo, Moram še poudariti, da so vse te storitve seveda brezplačne. Lahko torej pogledate, v kateri regije ste in katero stičišče je pravo za vas.

Če ne, vas bomo pa že napotili na pravo stičišče.

Tudi to se dogaja, imamo klice iz Maribora in jih pošljemo h kolegom v Zavod PIP oziroma Regionalno stičišče Podravja.

Vsekakor ni napačnih vprašanj in napačnih odgovorov, s kakšnimi dilemami se lahko društva, zavodi in še kakšna druga organizacija obrnejo na nas. Morda je bilo na začetku nekoliko suhoparno, kaj vse počnemo, ampak v resnici je naše delo zelo prijetno, dinamično in ves čas sodelujemo z vami, pomagamo vam razvijati vaše aktivnosti pa tudi tale radijska oddaja je v tem sklopu.

Ja, drži, društva se z raznoraznimi vprašanji obračajo na nas za pomoč in stičišča smo tudi tisti stik s terenom – z lokalnimi, najmanjšimi društvi, ki so razvejana po celi državi, in tako tudi lažje kot drugi na višjem nivoju –recimo država sama- zaznamo, kaj je tisto, kar jih najbolj žulji. In ena od teh zadev je zagotovo prostovoljstvo. Veliko društev toži po tem, da je mogoče vse manj zanimanja za prostovoljstvo, da njihovo število upada. Pred leti smo se hvalili z mladimi upokojenci, ki so potem še vedno zelo aktivno delovali v vrsti organizacij. Tega je počasi vse manj. Tudi mladinske organizacije tožijo, da ne znajo ali pa ne najdejo pravih načinov, kako mlade aktivirati ali pa prepričati v to, da se aktivirajo v svojem kraju.

Tako, da ena od akcij, ki se jo je celotna mreža NVO lotila, je ravno ta promocija prostovoljstva v sodelovanju s Slovensko filantropijo. Tako, da tu smo nekaj že naredili in še marsikaj bomo.

Morda pa Mirjana, ker te poznam in ker vem, da te lahko tudi izzovem: a nam lahko poveš, kateri je bil morda najbolj zanimiv ali pa eden od zanimivih dogodkov ali primerov, ki ste jih na vašem stičišču reševali in tudi pomagali rešiti?

To pa je izziv, na katerega mogoče ta hip nisem pripravljena, ker sem povsem v tej prostovoljski akciji, navdušena nad njo. Izzivov je pa ogromno, recimo en primer, povezan prav s prostovoljstvom: društvo se recimo prijavlja na razpis in potem, ko oddajajo finančno konstrukcijo svojega projekta, imajo težavo pri zagotavljanju svojega, lastnega deleža. S tem, da če vemo, da večina teh organizacij je prostovoljskih, nimajo pridobitnih, nekih lastnih sredstev. In zato pride zelo prav, če ta organizacija pravilno beleži in evidentira prostovoljno delo svojih članov, podpornikov in podobno. Kajti to je dejansko njihov največji kapital, ki se ga da povsem enostavno ovrednotiti; prostovoljske ure so znane in njihova cena glede na vrsto dela. Če to pravilno prijavijo, ima društvo lastna sredstva in dejansko jim olajšamo to, da lahko dejansko potem izpeljejo svoje dogodke, ker so bili uspešni na razpisu.

Tega je veliko in mogoče se ne sliši tako zanimivo, je pa ključno, ker mislim, da tudi poslušalci naj ne pozabijo, da ko govorimo o društvu, govorimo o ljudeh, ki jim nudijo neke storitve in povečini, seveda, povsem brezplačno. To so humanitarne organizacije, ki pomagajo ranljivim, starostnikom. To so vsi športni klubi - recimo zdaj vsi gledamo Francijo in držimo pesti za Tadeja in Primoža, ki sta začela v nevladni organizaciji, zagotovo v kakšnem športnem klubu. Ves ta šport, za vse za kar navijamo, sloni na nevladnem sektorju – vsaj začetki. Potem so tu kulturna društva: pevski zbori, folklorne skupine. Vsa ta naša dediščina, kje bi bila, če ne bi bilo toliko kulturnih društev, kot jih imamo. Tako da, ja, naš nevladni sektor je pester in ne vem, če obstaja področje, na katerem ne deluje in dejansko podpira ves ta javni sistem, da je na koncu vsem nam lažje, bolje.

Če se vrneva nazaj k prostovoljstvu, kajti stičišča po vsej Sloveniji smo se odločila, da je to pač ena od tem, ki je zelo pomembna. Zakaj?

Pomembna je zaradi tega, ker prostovoljstvo je nekaj, na kar je lahko celotna država upravičeno ponosna, vsak od nas. In to, da človek, kdorkoli nameni svoj prosti čas, svoje znanje, svoje mišice, svoje karkoli za nekaj širše dobrega, je hvalevredno. In k sreči imamo v Sloveniji razvejano mrežo prostovoljskih organizacij. Imamo – po zadnji podatkih iz leta 2023 - opravljenih več kot 8 milijonov prostovoljskih ur. Pa vemo, da to sploh ni vse, tu so zabeležena le tista iz vpisnika.

Tako da prostovoljstvo je nekaj, kar je ključno, da vsi lažje dihamo in bolje živimo v solidarni družbi, kjer pomagamo eden drugemu. A se hkrati dogaja, da imajo organizacije - in nam društva to odkrito povedo - težave s privabljanjem novih moči, novih prostovoljcev. In naše razmišljanje je šlo v štartu te akcije v tej smeri, da ljudem pokažemo prostovoljce, bom rekla vseh barv, čeprav ni ravno pravi termin. Ker po eni strani imamo, marsikatera občina ima prostovoljske nagrade, tudi država jih podeljuje, tudi raznorazne organizacije izbiramo naj prostovoljca ali pa naj prostovoljsko organizacijo in vse to je hvalevredno in vsakemu lahko zares zaploskamo. Ampak to so dejansko običajno nagrajeni neki superljudje.

Superjunaki.

Da in marsikdo med njimi to počne že več kot 30 let in podobno. In mogoče se na drugi strani - recimo ena okupirana mamica, ki se ne dohaja - ne vidi v tem. Ne vidi časa, ne vidi nekega viška časa, energije itd. Pa dejansko ni tako.

Torej, naša kampanja je pokazala, da so prostovoljci, kot sem prej rekla, ne vseh barv, ampak vseh starosti, vseh poklicev. Nekateri prostovolijo 5 minut na leto ali pa mesec, kakšni pa po 6 ur na dan. To počnejo iz povsem različnih razlogov v povsem različnih organizacijah – vsakdo se najde v nečem.

Ali bi se vsi tudi sami sebe sploh poimenovali prostovoljci?

Ne, večina ne. Recimo, ko se pogovarjaš z njimi, kaj vse so že naredili, kaj vse še počnejo, si ne moraš pomagati, da jim ne bi rekel »superjunaki, super ljudje« in so čisto zgroženi nad tem. Ker vsi v en glas nazaj govorijo: »Ne, meni je prostovoljstvo veliko več dalo, kot sem jaz dal.«

Ja. Ali pa društvo enako. Ker se običajno taki ljudje niti ne poimenujejo prostovoljci, niti ne gledajo…

Kaj šele nevladniki!

Kaj šele nevladniki, ja. Ampak pustimo to… čeprav so. Ampak raje gledajo na to, kaj doprinašajo, kaj uresničujejo. Niti ne to, kaj jim da, ampak v čem vidijo nek izziv.

Tako. Zato je bila ta kampanja zasnovana na tak način, da vsako stičišče -omenili sva, da jih je 12-, vsako stičišče je v svoji regiji poiskalo enega prostovoljca/prostovoljko. Z njimi smo opravili intervju, vsak je potem dobil še neko predstavitev na takem ličnem plakatu z ilustracijo. In neko izjavo, seveda, iz tega intervjuja, ki je bila najbolj polna navdiha. In teh 12 intervjujev je ravno to pokazalo.

Recimo, če združim nekaj zanimivosti: najmlajši je imel 28 let, najstarejši 70. Pokazalo se je, da smo po poklicih imeli recimo glasbenico, upokojenega zdravstvenega tehnika, svetovalko na statističnem uradu, odvetnico, DJ-ja, upokojenca. Mislim, ne vem, koga ne.

In vse to kaže, da, marsikdo si misli: »Mogoče bom pa prostovoljka, ko bom enkrat upokojena in imela ful časa«. – to ne drži. Tudi, ko se z upokojenci pogovarjamo, vsi vemo, da nimajo odveč časa.

Tako, da ne. Dejansko prostovoljstvo, se mi zdi da, če lahko potegnem eno rdečo nit čez te res različne pogovore: poizkusili so, iskali so nek smisel, neko delo zunaj običajnega dela, ki bi jim dalo nek pomen, neko dobro voljo, neko potrditev. In jo tudi dobili.

Mnogi so pričali tudi o tem, da je to poleg njihovega poklicnega in družinskega življenja, protiutež, ki jo potrebujejo, za to, da ostanejo tudi prisebni.

Dejansko. Imamo tudi mamo treh otrok in si misliš: »Joj, kako?« Ona je v intervjuju povedala, da ravno skozi to prostovoljstvo, ki ga počne, in s temi dogodki, ki jih organizira kot prostovoljka, se dejansko več druži s svojo družino, ker so seveda vsi vpeti v to in jih to še dodatno povezuje.

In povezuje jih tudi to – druga mati mi je povedala, da jih to še bolj povezuje z najstniki. Ker se vedno skupaj udeležujejo aktivnosti preko društvenih aktivnosti. Takšne povezave se morajo zgoditi in se tudi dogajajo.

Ravno to je mogoče glavno sporočilo: Naj se nihče ne ustraši. Prostovoljstvo temelji na dogovoru. To je glavno dejstvo. Torej, vsakdo prostovolji pri neki organizaciji na podlagi dogovora: kdaj ima čas, kdaj ga nima.

In če se z neko organizacijo še niste ujeli, to samo pomeni, da še niste našli svojega prostora zase, ne pa da prostovoljstvo ni za vas.

Tako. Ker dejansko šteje vse, enako kot rečemo: »Zrno na zrno, pogača.« In podobno tudi tu: vsaka minuta, vsak par rok lahko veliko pomeni. Zato, da nekaj v enem kraju recimo ne zamre. Ker je pač zmanjkalo prostovoljcev ali pa zavzetih članov kakšnega društva. Ne, greš in pomagaš. Najbolje je izhajati iz sebe. Recimo, če sem strastna zagovornica, ljubiteljica živali, potem bo najverjetneje neko lokalno društvo za zaščito živali pravi naslov, kjer lahko ponudim svoje znanje, svojo pomoč, odvisno v čem sem dobra. In potem vidim, če mi paše ali ne, če se ujamemo ali ne. Ker po teh pogovorih -moram pa opozoriti – so pa hkrati vsi povedali, da si ne znajo več predstavljati življenja brez tega.

Ja, potegne te, tam si, bistveni del tebe lahko postane.

Da ti nek dejanski smisel, še posebej v tem življenskem tempu, ko se nam najbrž večini zdi, da nenehno norimo, lovimo roke, ne najdemo časa za nič, vse se dogaja prehitro, okupirani smo tudi s slabimi novicami z vseh strani. In je mogoče to tisto, tista luč, zaradi katere se še vedno nasmehneš. In ko dobiš še potrditev nazaj ... Recimo, ko si uspel nekega mladega prepričati, da dokonča šolo. Ali pa kakšnemu upokojencu popestril popoldneve v domu ostarelih, ko si z njim igral šah. Ko si pomagal očistiti okolico v svoji soseski v čistilni akciji. Vse te akcije so prostovoljske, vse te akcije so nujne in, kljub utrujenosti in trudu, ki zagotovo pride, ... to je drugačen trud, to pomeni potešitev, zadovoljstvo.

Ja, lahko dejansko uresničiš tisti svoj potencial, ki ga morda skozi službeno življenje, družbeno življenje ne moreš. In ugotoviš, da je to neko področje, ki si ga moral dati iz sebe, ker je bilo v tebi.

Ne samo, da si ga dal iz sebe. Mislim, da je večina od njih tudi povedala, koliko novega so se naučili. Spoznali so, da zmorejo veliko več, kot so si zamislili. Hkrati –če nič drugega- se naučiš timskega dela, naučiš se reševanja kakšnih kriznih zadev, ker seveda ne gre vedno vse po načrtih. Spomnim se izjave ene prostovoljke, da niti ni vedela, da je spobona prebrati zakonodajo na neko temo, vse predpise in se potem prav obrniti …. Taki res iskreni, čudoviti odgovori so v teh naših prvih dvanajstih intervjujih v prvem krogu kampanje. In povedali so, ne samo, da so svoje znanje predali, hkrati so ga ogromno prejeli. Ker vsak seveda nekaj zna. In potisnjen si mogoče tudi v kakšne situacije, ki jih nisi vajen, in potem vidiš, da zmoreš in se počutiš odlično.

Ja. In tudi če to delaš enkrat na mesec.

Je popolnoma dovolj.

Ni nujno, da je prostovoljstvo tisto, ki te okupira celega, lahko najdeš tudi nekaj takega, kjer je lahko samo enkrat na mesec, in ni niti nujno, da se vedno sliši tako humanitarno: zdaj smo pa pomagali. Lahko najdeš, imaš morda kakšno idejo, kje bi lahko nekdo prostovoljill, ne da bi pomagal, morda bi rad počel kaj drugega.

Seveda, ne gre samo za pomoč – da nekdo že nekaj izvaja in ti se samo pridružiš in si samo dodaten par rok. Gre za to, da imaš tudi ti nekaj idej: v tvojem kraju se nič ne dogaja ali pa ni dovolj aktivnosti za mlade in jih ti poženeš.

Ali pa si samo tam in se družiš, če ti je v tistem delu življenja to blizu.

In potem še pospravimo za sabo. (smeh)

Tudi to je ena zanimiva oblika druženja, tudi takrat se lahko imaš fino. Pa še ena predpostavka, mit ali karkoli: da prostovoljijo lahko tisti, ki si to lahko privoščijo, ker imajo dovolj časa.

Ta je najbolj nasmejal naše sogovornike/sogovornice. Mogoče, če poslušalcem povem: intervjuji niso bili klasični v smislu, da smo se z vsakim individualno pogovarjali samo o njemu. Zastavili smo jim več trditev in ena od teh je bila, da imajo preveč časa in da so zato lahko prostovoljci. Na to izjavo so se vsi krepko nakrohotali. Pa… ne drži. Vsak od njih ima polno opravkov, polno svojih togob in križev, ampak drugače postavljajo prioritete. In mogoče, namesto, da bi -bom kar malce nesramna- v službi opravljali neplačane nadure, raje naredimo nekaj za svojo dušo, hkrati pa s tem pomagamo in širimo širše dobro. Na koncu si nagrajen bolj, kot pa če bi bile tiste nadure plačane.

Pa tudi mnogim smo postavili izjavo, da: prostovoljci samo pridemo in že delamo in da ni časa za kakšne dogovore. Kaj so pa tu vaši sogovorniki povedali?

So se precej nasmejali. Odvisno, s katerim govoriš, ampak priznali so, da so prostovoljci glavni organizatorji tistega, kar so že zakuhali, drugi pa so v pomoč. Ni veliko sestankov. Tudi ko so, je na terenu povsem drugače. Ampak ja; pridejo in delajo; zato, kot si ti omenila: druženje. Ker si v krogu podobno mislečih ljudi. In že to je danes več kot dobrodošlo. In ker si se tam zbral, da boš nekaj naredil, je vsem jasno, kaj je cilj.. »Pridemo in delamo!« je zagotovo ena od trditev, ki drži.

Mene je precej nagovoril en citat gospoda, ki pri svojih več kot 70 letih vse bolj in bolj spoznava, da vse kar naredi, v resnici naredi zase.

To je pa res skoraj vsak prostovoljec rekel. Sicer smo jih malce prisilili v to razmišljanje: koliko je dal, kaj je dobil, koliko časa ali energije je vložil … Ampak odgovor je bil vedno enak: veliko več sem dobil.

Recimo: en mlad študent prostovolji med vikendi, ko se vrača v rodni Črnomelj. Sodeluje v mladinskih organizacijah. In ne samo, da je to samo razlog, zakaj se še vedno rad vrača domov, on se tam počuti dobro, dela v glasbi, saj gre za mladinski klub, ki izvaja veliko koncertov. Naučil se je ogromno od tonskih tehnikov, o ozvočenju in podobno ter na koncu priznal, da je prišel do odgovora, kaj bi rad dejansko počel v življenju.

Mirjana, prostovoljstvo je za vsakogar, se strinjava? Kje lahko sedaj tisti, ki jih je pritegnilo -in bi s tem štartali danes- dobijo največ informacij?

Mogoče ravno naša stičišča. Poznamo nevladne organizacije v regiji, kaj katera počne, katera potrebuje dejansko pomoč (odgovor je vse (smeh)). Pokličite na svoje stičišče ali pa se obrnite na Slovensko filantropijo ali pa se pozanimajte v svojem okolju: hitro boste našli somišljenike. To so ti intervjuji tudi pokazali: pestrost organizacij, pri katerih ljudje prostovolijo: mladinska društva, kulturna, humanitarna…

Si upava trditi, da bi vsak našel koga na našem portalu, da bi se z njim poistovetil?

Ja, zagotovo. Evo, izziv: naj obiščejo spletno stran zanvo.org/prostovoljstvo. Tam bodo našli prvih 12 prostovoljskih intervjujev. Kliknejo naj na ilustracijo, ki jih najbolj pritegne s to prvo izjavo in si potem preberejo te odgovore. Upam si trditi, da se bodo zagotovo nasmejali, ker so res odkriti, prisrčni, polni dogodivščin, anakdot, zapletov in rešitev … in zagotovo se bodo poistovetili. Ne samo z enim, ampak z večimi.

Ilustracije je naredila mednarodna prostovoljka iz Italije…

Ja, Michela Colorito, prostovoljka Evropske solidarnostne enote, ki je trenutno pri naših kolegih pri PINi, tj. stičišče Iskra. Hvala ji, čudovite ilustracije, mogoče jih predstavimo kdaj skupaj še s kakšno razstavo. In preden se poslovimo, naj razkrijem, da nadaljujemo. Stičišča smo zavihala rokave in pripravila že novih 12 superjunakov, čeprav tega ne bi smela reči.

Jaz bi kar rekla, da so superjunaki, zaradi tega, ker vsak lahko nekaj prispeva, pa se sploh ne zaveda, kako zelo. Tudi samo s svojo prisotnostjo, s svojim nasmehom ali celo s svojim resnim obrazom, ampak daje pečat tej aktivnosti in, seveda, da največ sebi. Tako, da vabiva vse, da pregledajo, da se pridružijo, da postanejo tudi oni prostovoljci, lepilo družbe, ki nas drži povezane.

Naj preverijo našo trditev: več bodo dobili kot dali.

Kako lepa zaključna misel.

Mrežo #ZaNVO tvorimo Regijski NVO center Jugovzhodne Slovenije, BOREO Info - informacije za NVO Primorsko-notranjske regije, Stičišče Središče, Regionalno stičišče NVO Podravja, Korociv, Stičišče NOVUS, Zavod Dobra družba, Zavod Tri, Ustanova Fundacija BiT Planota, socialno podjetje, NVO Consulta si, ISKRA - Stičišče NVO Istre in Krasa in LRF za Pomurje. Naše delovanje financira Ministrstvo za javno upravo iz Sklada za NVO.

Vabljeni, da se tudi sami pridružite kakšni prostovoljski akciji ali organizaciji.

‹ nazaj