Novice

CNVOS zadržan do nove novele ZUJIK

ponedeljek, 13.7.2015

VIR: CNVOS

CNVOS nasprotuje odpravi javnih pozivov pri sofinanciranju EU projektov in splošni uvedbi obveznih minimalnih plačilnih tarif pri angažmaju samozaposlenih v kulturi, saj se je ministrstvo problema podvrednotenja njihovega dela lotilo z napačnega konca. Ukrep zato ne bo razrešil težav, ampak pogoje za delo samozaposlenih v kulturi in NVO kvečjemu poslabšal. Poziv ministrici in predlog dopolnitve novele ZUJIK objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovana gospa ministrica!
 

Pošiljam vam dva predloga, ki smo jih v krovni organizaciji slovenskega nevladnega sektorja pripravili v zvezi s sveže načrtovano novelo ZUJIK. Vem, da je predpisani naslov za njihovo predajo drug, a bi hotel izkoristiti to priložnost še za neko dodatno pobudo, ki jo predstavljam na koncu, česar mi upam ne zamerite.

Predloga – oba sta podrobneje obrazložena v priponki, namenjeni vašim strokovnim sodelavcem – se nanašata na odpravo javnih pozivov, ko gre za sofinanciranje odobrenih EU projektov, in na zdaj že razvpito idejo o obvezni minimalni tarifi pri angažiranju samozaposlenih v kulturi. Slednja vsekakor pomeni precej korenitejši poseg kot zamenjava javnih pozivov z neposrednimi pogodbami, a na CNVOS vseeno upamo, da boste na ministrstvu tudi odpravo javnih pozivov ponovno premislili. Kajti četudi javni poziv pomeni določeno dodatno obremenitev in lahko hkrati verjamemo ministrstvu, da je bilo v preteklosti kljub neposrednemu sklepanju pogodb poskrbljeno za transparentno in enakopravno obravnavo vseh izvajalcev, ki so uspešno kandidirali na ravni EU, pa moramo izpostaviti, da v primeru, da predvideni 9. člen obvelja, zakonskih garancij za pravično obravnavo vseh kandidatov več ne bo. Zanesti se bo dalo samo na dobronamernost ministrstva, kar pa glede na to, da je v javnosti še živ spomin, kako se je v času ministra Simonitija na ministrstvu za kulturo sklepalo neposredne pogodbe za intervencijska sredstva za Slovensko matico, ne zveni najbolj prepričljivo. V javnem pozivu, uvedenem z zadnjo, »Grilčevo« novelo, vidimo zato predvsem zelo razumno minimalno varovalko pred zlorabami in politično arbitrarnostjo.

O predvideni obvezni minimalni tarifi je bilo doslej v javni razpravi slišanega že veliko in je o ukrepu, še zlasti po dinamični razpravi na včerajšnji seji nacionalnega sveta za kulturo, predvsem mogoče reči, da polarizira. Sami smo med tistimi, ki smo do njega zadržani. Pa ne zato, ker se ne bi strinjali z ministrstvom, da gre za pereč problem, ki ga je treba čim prej nasloviti. Prav je, da ga naslavljate, in to lahko samo pozdravimo. A čeravno so minimalne tarife v določenih primerih lahko učinkovit korekcijski ukrep podvrednotenja določenega dela, pa obenem noben ukrep ni smiseln, če je zastavljen tako široko, da v resnici ni izvedljiv. Zato mislimo, da je bil vsaj, ko gre za nevladni kulturniški sektor in njegovo sodelovanje s samozaposlenimi, problem zagrabljen z napačnega konca. Razlog za obstoječa šibka plačila samozaposlenih ustvarjalcev namreč ni v našem skopuštvu, ampak velika večina nevladnih organizacij višjih plačil svojih ustvarjalcev zaradi svojih šibkih ekonomskih položajev in javnega »pod-financiranja« finančno enostavno ni sposobna. Instantna uvedba minimalnih tarif za vse prejemnike javnih sredstev bi v dani situaciji zato imela več negativnih posledic kot pozitivnih. Na kolena bo spravila številne kulturne izvajalce, ki niso del javnega sektorja in ki bodo bodisi prisiljeni opustiti svoje projekte in aktivnosti bodisi se bodo še bolj zatekali k volunterskim angažmajem. Z ukrepom se torej ne samo, da ne bo uspešno saniralo »trga« samozaposlenih v kulturi, ampak se bodo pogoji za njihovo delo kvečjemu poslabšali.

Kolegi iz Asociacije so finančne posledice ukrepa za kulturne izvajalce ocenili na do 9 milijonov evrov. Številka je resda lahko pretirana, kot je včeraj opozarjal vaš državni sekretar, a tudi po naši oceni govorimo o znesku, ki bo vsaj za kulturniški nevladni sektor pomenil pogrom. Sami smo finančne posledice preverili pri eni od naših članic, ki na leto od ministrstva prejema 6.000 evrov za mednarodni festival sodobne likovne umetnosti. Primer nekoliko podrobneje predstavljamo v predlogu, sklep pa je, da bi se z uvedbo minimalne tarife strošek 45.000 evrov vrednega projekta povečal za 15.000 evrov. Ne samo, da bi torej cena za državnih 6.000 evrov po novem znašala dva in pol-krat več, kar je že samo po sebi vprašljivo, glavno težavo predstavlja dejstvo, da dodatnih 15.000 evrov članica nima niti ne bo imela od kje vzeti, saj finančno konstrukcijo projekta že zdaj vsako leto težko zapira. Projekt bi torej s tem postal ekonomsko nevzdržen in zrel za opustitev.

Po podatkih državne zakladnice, ki smo jih križali z AJPES-ovimi podatki o kulturniških NVO (vsi, ki imajo za glavno dejavnost eno od kulturniških dejavnosti), je javna sredstva lani prejelo 750 od skupaj 1051 kulturniških NVO. Vsi ti bi odslej bili zavezani k minimalni tarifi. Čeravno je pri nekaterih angažma samozaposlenih manjši kot pri predstavljenem projektu (pri nekaterih pa seveda precej višji), izračun hitro pokaže, da smo kmalu pri milijonskih zneskih dodatnih stroškov. Za prvi milijon bo dovolj, da se strošek angažmaja samozaposlenih podobno kot pri zgornjem društvu poveča pri 67-ih organizacijah, torej pri manj kot desetini vseh kulturniških NVO, ki so lani prejela javna sredstva. Če k temu prištejemo še vse ostale nevladne organizacije, ki ne prihajajo iz kulturnega sektorja in prejemajo javni denar ter kdaj pa kdaj angažirajo samozaposlene v kulturi, govorjenje o milijonski ceni za minimalne tarife znotraj NVO scene vsekakor ne more biti pretirano. Ukrep je namreč zaenkrat (precej ponesrečeno) zastavljen tako, da bi se bil minimalne tarife dolžan držati tudi nekdo, ki je prejel samo en (1!) evro javnih sredstev. Še več, trenutna dikcija 6. člena je toliko splošna, da bi se moral minimalne tarife držati tudi naročnik, ki je javna sredstva prejel za aktivnosti, ki sploh niso povezane z delom, ki ga zanj opravlja samozaposleni (ker bi šlo za npr. za dva povsem različna programa in projekta in morda javni denar sploh ne bi prišel za kulturne aktivnosti, ampak npr. za socialne).

Ampak lahko se strinjam z vašim državnim sekretarjem, ki je na seji NSK poudaril, da je javna razprava namenjena prav preigravanju in iskanju najboljših rešitev za identificirane probleme in da zato prehitri očitki ministrstvu niso na mestu. Verjamem tudi, da je časa za dialog še dovolj in od tod tudi naš predlog, da bi morda obvezne tarife sprva uvedli le v javnem sektorju, saj je ta glede na svoje javno financiranje v občutno boljšem položaju kot nevladni sektor. Obenem pa bi bilo tudi edino prav, da svoje zunanje izvajalce plačuje primerljivo svojim (javnim) zaposlenim, saj gre v obeh primerih za delo za javni sektor.

Vseeno pa se hkrati ne morem znebiti občutka, da bi ministrstvo s predlogom minimalnih tarif lahko k razpravi pristopili preudarneje in manj tendenciozno. Npr. tako, da bi ključne akterje, na katere se nanaša, že prej posedlo za skupno mizo, kar bi pomagalo tudi pri realnem ovrednotenju vseh posledic, ne pa, da se je – kot je včeraj priznal državni sekretar – nekaterih zavedlo šele ta torek, vsaj mesec za tem, ko je predlog že oblikovalo in zanj torej tudi stopilo. Sedaj pa je izpadlo, kot da ste nam preprosto vrgli kost, ki nas toliko razdvaja, da do razumne razprave sploh ne pride. Nevladniki smo na okopih, ker nam grozite s pogromom (ker kje druge kot na okopih pa boš, ko je grožnja toliko resna), samozaposleni pa nas na drugi strani zmerjajo s stiskaškimi delodajalci. Namesto, da bi torej ministrstvo skoordiniralo kvaliteten dialog, je zgolj sproduciralo umeten razkol. Ker glede na to, da 92 % slovenskih NVO nima nobenih zaposlenih, kaj drugega kot umeten ta razkol ne more biti. Ne gre torej za to, da bi imeli na eni strani ene, na drugi pa druge, ampak - kot radi rečemo sami – so v Sloveniji kulturniške NVO v prvi vrsti »oblika samoorganiziranja samozaposlenih v kulturi«. Oboji torej v istem in na žalost precej naluknjanem čolnu, sedaj pa umet(el)no sprti med seboj.

Zato si predvsem želim, da bi ministrstvo v prihodnje v primerih, ko gre za kompleksnejše probleme in radikalnejše ukrepe dialog vsaj z ključnimi deležniki odprlo precej pred predpisano javno razpravo, v resnici že pred pisanjem osnutka, v fazi same analize problema. Ne samo, da bomo s tem prišli do kvalitetnejših predlogov in vsi skupaj lažje zaupali v njegovo delo, tudi izguba časa nam bo obojim prihranjena – ministrstvu in zainteresirani javnosti.

S spoštovanjem, 

Goran Forbici
direktor

‹ nazaj