Regijski NVO center

Neformalna mreža nevladnih organizacij JV Slovenije

V neformalno mrežo nevladnih organizacij regije JV Slovenija je vključenih že več kot 240 nevladnih organizacaij. Priključite se tudi vi! Več informacij in pristopna izjava TUKAJ!

NVO vključene v neformalno mrežo imajo prednosti pri nudenju storitev Regijskega NVO centra.

VKLJUČITE SE V KORPORATIVNE PROSTOVOLJSKE AKCIJE

S svojim društvom ali zavodom se v korporativne akcije vključite tudi vi! Podjetja so pripravljena ponuditi svoje zaposlene, da pridejo v vašo organizacijo in vam pomagajo pri uresničevanju vaših ciljev, vizij. Več informacij!

Nevladne organizacije

1. KAJ SO NEVLADNE ORGANIZACIJE (NVO)?

 Nevladne organizacije (s kratico NVO) so organizacije, ki jih lahko na lastno pobudo ustanovi vsak izmed nas. NVO v vseh pogledih delujejo neodvisno od države in imajo nekaj temeljnih značilnosti. So neprofitne, večinoma prostovoljne in prav vse morajo imeti neko obliko pravne osebe. V Sloveniji so to prvenstveno društva, ustanove in (zasebni) zavodi.

NVO tvorijo nevladni sektor, ki ga nekateri imenujejo tudi tretji sektor ali civilna družba. Opravljajo (vsaj) dve pomembni funkciji – zagovorniško in storitveno. Ob tem, da predstavljajo eno od oblik sodelovanja državljanov pri upravljanju države in družbe, so namreč tudi pomemben izvajalec javnokoristnih storitev na področjih sociale, zdravja, družine, mladih, kulture, športa, okolja ...

NVO – društva, zavodi, ustanove

V Sloveniji poznamo tri prevladujoče oblike nevladnih organizacij, in sicer društva, zavode in ustanove. Med 23.000 slovenskimi NVO prevladujejo društva, sledijo zavodi in ustanove.

Društva so članske organizacije, katerih člani med seboj izvolijo svoje vodstvo. Kljub temu je najvišji organ zbor članov oziroma vsi člani društva. Društvo je lahko ustanovljeno za zagotavljanje interesov svojih članov ali za izpolnjevanje javno koristnih interesov.

Zavodi so organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje neke dejavnosti. Zavodi nimajo članstva, kakor ga imajo društva, vodilni v zavodu so njegovi ustanovitelji. Namen zavodov je zagotavljanje nepridobitnih, javno koristnih storitev za posameznike ter organizacije. Ob zasebnih zavodih obstajajo tudi javni zavodi, katerih ustanoviteljica je država ali občina in zaradi tega niso del nevladnega sektorja.

Ustanove pa tradicionalno pomenijo združevanje premoženja za nek določen namen, ki ga upravlja upravni odbor. Tudi ustanova ni članska organizacija.

 Značilnosti NVO

Glavnih značilnosti delovanja NVO so:

Neodvisnost (predvsem od države in političnih strank):

  •  pri ustanovitvi; organizacije so odvisne le od zakonsko določenih pogojev za registracijo
  • pri delovanju; organizacije same določajo svoje dejavnosti, cilje in naloge, pri čemer država nima neposrednega vpliva na njihovo notranje upravljanje
  • pri prenehanju; država nima vpliva na prenehanje organizacije, tudi premoženje organizacije se po prenehanju ne prenese na državo temveč na organizacije s podobno dejavnostjo.

Neprofitnost:

  • NVO lahko izvajajo komercialne storitve na trgu, vendar morajo ustvarjeni dobiček nameniti za svojo registrirano dejavnost, ne pa razdeliti med člane ali upravne organe.

Prostovoljnost:

  • članstvo v NVO ni obvezno ali kako drugače prisilno, hkrati pa organizacije običajno vključujejo prostovoljno delo.

Multifunkcionalnost:

  • NVO niso omejene na delovanje znotraj ene same dejavnosti, temveč lahko hkrati delujejo na več področjih, na primer športnem, socialnem, izobraževalnem, itn.

Inovacijski potencial:

  • zaradi neodvisnosti od države, političnih strank in trga se NVO lahko prej in jasneje odzovejo na nove družbene potrebe.

Delovanje v javnem interesu

NVO lahko pridobijo status delovanja v javnem interesu. Gre za pomembno funkcijo NVO, ki nevladni sektor zelo razlikuje od ostalih sektorjev, predvsem tržnega sektorja. Takšen status lahko pridobijo samo tiste organizacije, ki niso namenjene zadovoljevanju ozkih potreb svojega članstva, temveč je njihovo delovanje pripoznano kot splošno koristno za vso družbo.

Običajno je delovanje v javnem interesu namenjeno NVO, ki delujejo predvsem lokalno in tako mnogo prispevajo prav k neposredni dobrobiti lokalne skupnosti.

Zgodovina NVO

Razvoj NVO na Slovenskem seže daleč v zgodovino, saj so že različne zveze in združbe prijateljev iz 7. in 8. stoletja našega štetja imele določene značilnosti današnjih NVO. Zgodovinsko gledano pomeni začetek tovrstnih organizacij nastanek cehov (obrtniških bratovščin), verskih dobrodelnih organizacij in fundacij v 14. stoletju. V prvi polovici 19. stoletja so nastala prva delavska gibanja, ki so bila s kasnejšo ureditvijo prepovedana oz. omejena v svojem delovanju. Prvi pravni akti, ki urejajo področje interesnega združevanja, so bili izdani po letu 1850. Tako prinaša društveni patent (izdan s strani cesarja avstro-ogrske monarhije) prvo ureditev društev, Zakon o pravici do združevanja v društva in politična društva iz leta 1867 pa predstavlja prvo zakonsko ureditev na tem področju. Poseben pomen ima nastanek gibanj, namenjenih narodnostnemu prebujenju. Najpomembnejše oblike združevanja so bile čitalnice. Pomembno vlogo so imele tudi zadruge oz. zadružništvo kot gibanje za obrambo interesov slovenskih kmetov, obrtnikov in delavcev, ki je s približno 1700 zadrugami pred drugo svetovno vojno pomenilo izredno množično obliko stanovske samoorganiziranosti. Med delavci so se izoblikovala podporna društva, prostovoljne bolniške in pokojninske blagajne ter razni skladi pri socialnih organizacijah. Konec druge svetovne vojne in prihod socialističnega družbenega sistema sta pomenila zaton delovanja NVO, saj je državna regulativa onemogočala razvoj nevladnega sektorja. Pomemben mejnik je predstavljalo leto 1974, ki je z novim Zakonom o društvih pomenilo začetek ustanavljanja NVO, pri čemer so te organizacije ob nestimulativni podpori države ostajale majhne in nemnožične. V osemdesetih letih so nastajala številna nova družbena gibanja (mirovna, ekološka, za varovanje človekovih pravic, duhovna, itd.), pri čemer je del najbolj aktivnih akterjev kasneje prešel v politično sfero, del pa je ostal na nevladni ravni. Obdobje po osamosvojitvi Slovenije je na področju nevladnih organizacij pomenilo nadaljevanje njihovega razvoja in krepitve.

Organiziranost NVO v Sloveniji danes

Povezave med slovenskimi NVO lahko razdelimo po treh kriterijih.

Prvi je vsebinski in znotraj njega je mogoče ločiti vsebinske ter horizontalne povezave. Med vsebinske sodijo gasilska zveza, planinska zveza, zveza kulturnih društev, zveza društev upokojencev, zveza invalidskih organizacij itd., torej povezave, ki združujejo organizacije z istega ali zelo podobnega področja delovanja. Takšne zveze so v Sloveniji tudi najstarejše in najštevilčnejše, njihovo število pa narašča iz leta v leto.

Horizontalne povezave NVO so precej mlajše, saj so se razvile šele v zadnjih nekaj letih. Ključ njihovega nastanka je skupna pravna oblika. V Zvezo društvenih organizacij Slovenije (ZDOS) so včlanjene različne zveze društev ne glede na njihovo dejavnost. Enako velja za Združenje slovenskih ustanov (ZSU), v katerega so združene slovenske ustanove oziroma fundacije. Pred kratkim je bila ustanovljena tudi Skupnost privatnih zavodov (SKUP), ki združuje nekatere od slovenskih zasebnih zavodov. Tu pa je še Center nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS), ki združuje tako društva, kot tudi zavode in ustanove, saj gre za mrežo, katere članice so lahko vse slovenske nevladne organizacije, ne glede na področje svojega delovanja ali pravno obliko.

Mreže in krovne povezave

V drugo bi lahko NVO razdelili glede na trdnost njihove povezave in sicer na krovne zveze in mreže. Pri prvih gre za reprezentativno oziroma predstavniško povezovanje. Drugačno je delovanje mrež, ki je načeloma bolj ohlapno, praviloma pa tudi nimajo predstavniške funkcije.

Nacionalne in teritorialne povezave

Tretji možen način delitve NVO je teritorialen. Nekatere povezave združujejo organizacije iz celotne Slovenije, druge le organizacije iz določenega območja ali regije. Tako govorimo o nacionalnih, regionalnih in lokalnih zvezah in mrežah.

V preteklosti je bila pozornost usmerjena predvsem v nacionalne zveze, z ustanavljanjem pokrajin pa se preusmerja na regionalne mreže. Tudi pri teh velja, da so regionalne vsebinske mreže precej starejše kot horizontalne. Slednje so se namreč začele oblikovati šele pred dvema letoma skupaj z regionalnimi stičišči nevladnih organizacij, ki so nastala z namenom okrepiti in povezati NVO znotraj posamezne statistične regije. Sicer bo pomen tovrstnega povezovanja najverjetneje prišel do polnega izraza šele, ko bo regionalizacija zares izpeljana, a ravno zato se zdi toliko pomembneje, da nevladne organizacije ustanovitev pokrajin pričakajo dobro pokrajinsko organizirane in povezane.

 

2. KAJ LAHKO NEVLADNE ORGANIZACIJE NAREDIJO ZA SKUPNOST

Uvodoma je bilo nakazano, da imajo nevladne organizacije (vsaj) dvojno družbeno vlogo: storitveno in zagovorniško.

To poglavje je zato razdeljeno na dva dela. V prvem delu je jedrnato in z nekaj primeri predstavljena storitvena dejavnost nevladnih organizacij, predvsem tisti njihovi programi in projekti, ki se v uvrščajo med javne storitve oziroma storitve, ki so v javnem interesu. V drugem delu je pozornost namenjena zagovorniški vlogi nevladnih organizacij in s tem njihovemu sodelovanju pri oblikovanju (lokalnih) javnih politik in predpisov.

A) NEVLADNE ORGANIZACIJE KOT IZVAJALKE JAVNIH STORITEV

Med javne storitve sodijo vse tiste storitve, s katerimi država zagotavlja uresničevanje temeljnih ustavnih pravic za vse svoje prebivalce in za to praviloma uporablja javna sredstva. Gre za različne storitve na področju vzgoje, izobraževanja, kulture, zdravstva, socialnega idr. varstva, ki sodijo med temeljne dobrine socialne države.

Čeprav je za zagotavljanje javnih storitev dolžna skrbeti država, pa to ne pomeni, da jih sama tudi v celoti izvaja. Mreža izvajalcev javnih storitev vključuje tako javne zavode kot tudi zasebne profitne in nevladne organizacije. Zadnje javne storitve opravljajo na podlagi koncesij, kot del javne službe, ali pa imajo njihovi programi status javnih programov, na področju kulture, na primer, status javnih kulturnih programov, na področju socialnega varstva pa javnih socialnovarstvenih programov.

V grobem bi sicer med programe in projekte, ki sodijo v okvir javnih storitev, lahko šteli vse tiste, ki jih na tak ali drugačen način (so)financira država, naj gre za ministrstva in druge vladne službe ali pa občine.

Kako globoko so nevladne organizacije vpete v izvajanje javnih storitev, nam pokaže že bežen pogled na tiste nevladne organizacije, ki jih pozna tako rekoč vsako lokalno okolje, le da pogosto pozabljamo, da so tudi one del, in to celo najstarejši del, nevladnega sektorja. Seveda gre za društva, kot so gasilsko, ribiško, lovsko, kulturno, športno …

Tako na primer gasilska društva opravljajo javno službo gašenja in reševanja ob požarih, prometnih, okoljskih oziroma ekoloških in industrijskih nesrečah, zaščito in reševanje oseb in premoženja ob naravnih in drugih nesrečah, požarno stražo ter druge splošne reševalne naloge.

Lovske družine na podlagi koncesij trajnostno gospodarijo z divjadjo v loviščih. Med njihove naloge sodi varstvo divjadi, ohranjanje in izboljševanje njihovega življenjskega okolja, ponovno naseljevanje redkih in ogroženih avtohtonih vrst divjadi, ptic in sesalcev, odstrel bolnih in poškodovanih živali, lovskočuvajska služba …

Javno službo opravljajo tudi ribiške družine, ki upravljajo z vodnim življem na določenem območju. Na podlagi koncesij skrbijo za izvajanje ribolova in vlaganje rib, dolžne so ukrepati ob poginih, opravljajo ribiškočuvajsko službo …

Športna društva so po slovenski zakonodaji prednostni izvajalci nacionalnih in lokalnih športnih programov, kamor sodijo tisti programi športa, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev in vključujejo programe športne vzgoje in rekreacije ter kakovostnega in vrhunskega športa. Programi športnih društev tako obsegajo organizacijo treningov, seminarjev, tečajev, športnih tekmovanj, turnirjev in drugih prireditev, izletov, pohodov, prav tako pa pogosto upravljajo tudi z javna športno infrastrukturo, kot so razne dvorane in drugi športni objekti (nogometna, teniška igrišča …).

Tudi humanitarna in dobrodelna dejavnost je ena od tradicionalnih dejavnosti nevladnih organizacij, kamor sodita tudi Rdeči križ Slovenije in Slovenska Karitas.

Enako tradicionalno so v lokalnih okoljih prisotna tudi turistična, kulturna in še kakšna društva. Turistična društva so pomemben dejavnik razvoja in promocije turizma, katerih zgodovina na Slovenskem seže v začetek 20. stoletja, ko je bilo ustanovljena Deželna zveza za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem.

Tradicionalni izvajalci javnih (kulturnih) programov so tudi številna kulturna društva in zavodi, ki pomembno prispevajo ne samo h kvaliteti in kvantiteti slovenske kulturne ponudbe, ampak tudi k njeni pestrosti. Gre za različne kulturne oblike, od gledališča, galerijskih dejavnosti, plesa, interdisciplinarne umetnosti, do sodobnih intermedijskih umetniških pristopov, klasične glasbe in založništva, ki so danes močno vpete v utrip svojega okolja. Nevladne organizacije organizirajo tudi ogromno festivalov, ki pestrijo kulturno in tudi turistično ponudbo Slovenije in delujejo v vseh slovenskih regijah.

V zadnjih dvajsetih letih pa so nevladne organizacije začele širiti svoje dejavnosti tudi na tista področja, kjer so imele dotlej vodilno vlogo razne javne službe in zavodi. Gre predvsem za storitve s področja vzgoje in izobraževanje ter socialnega varstva.

Pri tem se postavlja vprašanje, kakšne so prednosti takšnega razvoja nevladnih organizacij in s tem pluralizacije izvajanja javnih storitev? Odgovor je preprost predvsem zato, ker pluralizacija prinaša:

• večjo (socialno) izbiro

• hitrejše in prožnejše odzivanje na potrebe prebivalcev

• večje soudeležbe ljudi pri zagotavljanju storitev

• boljši nadzor uporabnikov nad kvaliteto storitev in

• večjo vzdržnost sistema javnih storitev (s pluralizacijo njihovega zagotavljanja se namreč zmanjša tudi tveganje njihova zloma).

Čeprav smo dejavnosti nevladnih organizacij shematično razdelili na opravljanje storitev in zagovorništvo, pa v praksi stroge ločnice ni mogoče potegniti. Četudi bi kje še lahko naleteli na organizacijo, ki se ne ukvarja z nudenjem storitev, pa je tako rekoč nemogoče, da se ne bi prvenstveno storitvena organizacija na neki točki spoprijela tudi z zagovorništvom.

Vzemimo za primer organizacijo, ki je aktivna na področju socialnega varstva oseb z duševnimi težavami. Kontinuirano strokovno ukvarjanje z neko dejavnostjo neizogibno da vpogled v razne pomanjkljivosti in stranpoti. Uvidimo, kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi bili rezultati še boljši. Ker so ob nekaterih notranjih najverjetneje potrebne tudi kakšne zunanje spremembe, na primer sprememba statusa tovrstnega socialnega varstva ali izboljšanje predpisov, ki ga urejajo, večja finančna podpora države itd., se zdijo poskusi vplivanja na tiste, ki imajo moč, da spremembe uveljavijo, neizogibni. In vsak tak poskus že sodi med zagovorništvo.

V zagovorništvo se namreč uvrščajo vse tiste aktivnosti, ki so namenjene promoviranju in uveljavljanju nekega prepričanja, stališča, vrednot, odločitev, sprememb … Z zagovorništvom imamo torej opraviti vsakič, ko se za kaj zavzemamo. Vanj sodijo javni govori in nastopi, pisanje pisem odločevalcem, protestiranje, nošenje majic s sporočili … Sega od srečevanj s politiki in pisanja kolumn, do promocijskih aktivnosti na lokalnih prireditvah, celo promocija nekega stališča, medtem ko večerjamo s prijatelji, sodi vanj.

Med nevladnimi organizacijami je zlasti znano njihovo zagovorniško delovanje na področju človekovih pravic, okolja, socialne enakosti …, čeprav zagovorniško delujejo tudi na vseh ostalih zgornjih področjih. Zagovorniško delujejo tudi, ko se zavzemajo za ustrezne pogoje delovanja in razvoja nevladnih organizacij nasploh.

Za njihov uspeh je pri tem izredno pomembna možnost sodelovanja pri odločanju preko formalnih mehanizmov, v postopkih, določenih v zakonskih ali drugih aktih.

B) SODELOVANJE V POSTOPKIH ODLOČANJA

Občani lahko pri odločanju neposredno sodelujejo preko zbora občanov, referenduma in ljudske iniciative. Z njihovo uporabo lahko oblikujejo stališča, dajejo predloge, pobude in mnenja oz. odločajo o vprašanjih, ki se nanašajo na vsebino splošnih aktov občine. Ker gre za formalizirane zakonsko dokaj zapletene postopke, se ti le redko uporabljajo. Zato so se začeli uporabljati drugi mehkejši mehanizmi za vključevanje javnosti v sprejemanje odločitev, čeprav zakonodaja ne določa, na kakšen način javnost ali nevladne organizacije sodelujejo pri odločanju ali kakšne mehanizme za vključevanje naj lokalne skupnosti uporabljajo.

Pri tem je potrebno razlikovati med splošnim vključevanjem nevladnih organizacij v oblikovanje politik in med sodelovanjem javnosti pri sprejemanju odločitev glede konkretnih posegov v prostor, kjer je vključevanje javnosti posebej zakonsko opredeljeno (Zakon o varstvu okolja, Zakon o prostorskem načrtovanju).

Oblikovanje politik

Lokalna skupnost sprejema veliko aktov, ki so zelo pomembni za razvoj skupnosti kot celote (npr. Strategija razvoja občine, Občinski prostorski načrt) ali za razvoj posameznega vsebinskega področja (npr. Letni program občine za kulturo, Letni program občine za šport). Lokalni akti so velikokrat odraz ali preslikava nacionalnih politik na lokalno raven (Strategija razvoja Republike Slovenije ... Strategija razvoja posamezne občine, Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji ... Letni program športa RS ... Letni program športa posamezne občine). Na nacionalni ravni v postopku oblikovanja takšnih politik sodelujejo nacionalne nevladne organizacije (različne zveze društev, druge organizacije, ki delujejo na nacionalnem nivoju), ki imajo nacionalni vpogled v problematiko. Na lokalni ravni pa lahko NVO, ki so aktivne v skupnosti prav tako zelo tvorno prispevajo k boljšemu oblikovanje tovrstnih politik.

Zakaj?

• Ker v razpravo vnašajo pogled razvoja nevladnega sektorja, različnih storitev, ki jih opravljajo NVO, in s tem dvigujejo kakovost življenja občanov.

• Ker zelo dobro poznajo področje, na katerem delujejo, in lahko v razpravi sodelujejo tudi s svojimi strokovnimi pogledi.

• Ker zastopajo različne poglede različnih ciljnih skupin in skrbijo za to, da se interesi posamezne ciljne skupine ne zanemarijo.

• Ker združujejo večino ljudi v občini in je z njihovim sodelovanjem informiranost občanov o predlogu večja, večje je razumevanje posameznih segmentov, večja je sprejetost in s tem lažja izvedba (manj možnosti za nezadovoljstvo neinformiranih in izključenih občanov).

Sodelovanje pri sprejemanju drugih odločitev

Nekateri predpisi, zlasti s področja varstva okolja, določajo formalni okvir za posvetovanje z javnostjo oz. določajo, kakšne pogoje morajo nevladne organizacije izpolnjevati, da lahko sodelujejo v upravnih postopkih (npr. izdaja okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja). Ti predpisi niso sami sebi namen in niso namenjeni zavlačevanju postopkov. V teh primerih gre sicer za postopke, ki jih vodijo državni organi (Ministrstvo za okolje oz. Agencija RS za okolje), vendar se njihove odločitve izražajo na lokalni ravni. Nevladne organizacije nastopajo v funkciji interesov trajnostnega razvoja, da opozarjajo na elemente, ki jih investitorji in včasih tudi lokalne skupnosti v želji po ekonomskem napredku pozabijo. Tako nevladne organizacije s statusom v javnem interesu opozarjajo na pomanjkljivosti okoljskega poročila z vidika ohranjanja narave, ogroženosti posebnih živalskih vrst, podnebnih sprememb ipd. Ob primerni vsebini okoljskega poročila preko informiranja javnosti poskrbijo za večjo sprejetost posega v okolje med prebivalci vplivnega območja.

VIR: Priročnik skupaj za skupnost - Priročnik o sodelovanju med občinami in nevladnimi organizacijami (2010, CNVOS)