Novice

Projekt Target 25

ponedeljek, 9.5.2016

Projekt Target 25 se izvaja na s področju krvodajalstva. Projektna partnerja sta Turški Rdeči polmesec in Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPDNM).

 

Projekt Target 25 se izvaja na s področju krvodajalstva. Projektna partnerja sta Turški Rdeči polmesec in Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPDNM). Projekt bo trajal 15 mesecev. Lahko smo ponosni, da smo bili povabljeni k partnerstvu, saj je slovensko krvodajalstvo primer dobre prakse v svetovnem merilu, z dolgo, več kot 70 letno tradicijo. DRPDNM  pa je bilo izbrano na podlagi svojih referenc pri delu s prostovoljci.

Target 25 je nadaljevanje gibanja Klub 25 (Hedef 25), kjer so se člani zavezali, da bodo najmanj 25 x dali kri. Situacija v krvodajalstvu je Turčiji in Sloveniji podobna v tem, da je število študentov oziroma mladih med 18 in 25 letom med krvodajalci manj, kot bi jih lahko bilo glede na zastopanost v populaciji. Enako velja za ženske v obeh državah. V Sloveniji je med krvodajalci letno v povprečju 34 % žensk in 66 % moških. Projekt se bo ukvarjal s tem, kako izpeljati vse faze krvodajalskih akcij, vključno s promocijo in izobraževanjem tako, da se bo udeležba ciljnih skupin povečala.

Hkrati želita Turčija in Slovenija doseči nov koncept usposabljanja, kjer bi se novi študentje in že vključeni krvodajalci skupaj s transfuzijskimi strokovnjaki  angažirali za varno in kontinuirano krvodajalstvo. DRPDNM pri tem sodeluje z Rdečim križem Slovenije.

Študentje vključeni v projekt bodo širili svoje vedenje o jezikovnih in kulturnih posebnostih ter razlikah med Turčijo in državah EU na mednarodnih srečanjih.

Krvodajalstvo v številkah ( Vir: http://www.ztm.si/ )

V Sloveniji je v povprečju letno:

1180     krvodajalskih akcij,

380        terenskih krvodajalskih akcij,

97 000 odvzemov krvi,

200 000  pripravljenih komponent krvi,

110 000  prijavljenih krvodajalcev,

Med krvodajalci je 34 % žensk in 66 % moških.

Zgodovina slovenskega krvodajalstva sega sicer že v obdobje med obema svetovnima vojnama, a je bilo redko,  saj je bilo letih 1933 in 1934 je  med 1807 operacijami vpisanih le 5 transfuzij. Med drugo svetovno vojno so bile transfuzije redke zaradi pomanjkanja testov za določanje krvnih skupin. Pomagali so si tako, da so primerjali  kri zdravnice, ki je vedela, da ima krvno skupino 0 z ostalimi možnimi krvodajalci oz. Skupina 0 je namreč edina, ki jo lahko prejmejo poleg svoje lastne tudi druge krvne skupine.

Po 2. svetovni vojni se najbolj pozna vpliv družbenih razmer na krvodajalstvo. To  obdobje že lahko imenujemo obdobje organiziranega krvodajalstva. Pomembna je ustanovitev transfuzijskega oddelka  v Centralni vojni bolnici v Ljubljani. 4. junija 1945 so tam odvzeli in konzervirali prvih 19 steklenic krvi, zato ta dan praznujemo kot Dan slovenskega krvodajalstva.  Krvodajalcem so običajno dali posebne živilske nakaznice za nakup živil -  bone za olje, sladkor ali moko, zato  lahko označimo to kot obdobje plačanega krvodajalstva.  Za darovanih 300 ml krvi so dobili po 500 g sladkorja, 700 g maščob,  2 kg mesa, 750 g moke ali testenin. Za več kot 300 ml darovane krvi: 750 g sladkorja, 900 g maščob, 3 kg mesa, 1 kg bele moke ali testenin. Po ukinitvi nakaznic,  pa jim je pripadala denarna nagrada 1 din za 1 ml darovane krvi.

Potrebe po krvi so naraščale skladno z razvojem zdravstva, tudi transfuzijska služba je že bila organizirana kot samostojna dejavnost.

Leta 1945 je kri darovalo 799 krvodajalcev, leta 1946 1.073 krvodajalcev ter leta 1952 že 11.696 krvodajalcev.

Naslednja oblika krvodajalstva je bila družinsko krvodajalstvo, ki je bilo le začasno in s skromnimi rezultati.  Bolnikovi sorodniki so zanj zagotovili potrebne količine krvi.

Kmalu so se pokazale negativne plati plačanega krvodajalstva. Med krvodajalci so se znašli  tudi taki, ki jim je bilo mar le za denar, zato niso upoštevali  varnosti zase niti za bolnika,  dajali so neresnične podatke o svojem zdravstvenem stanju , prebolelih boleznih kot so malarija, sifilis, hepatitis.  Poleg tega so kri dajali večkrat mesečno. Običajno varno darovanje je  na 3 mesece za moške, za ženske na 4 mesece.  Transfuzijske ustanove so si zato celo med seboj izmenjavale tedenske sezname, da so take osebe črtali s seznama krvodajalcev.  A so se znašli in  se kmalu prijavljali pod drugimi imeni.

Leta 1953 padla odločitev, da je treba končati s plačanim krvodajalstvom in uvesti neplačano darovanje krvi. Takrat so  krvodajalske akcije, kampanje prešle pod okrilje Rdečega križa. Danes je Rdeči križ skoraj sinonim za krvodajalstvo. Danes lahko  zaloge krvi po krvnih skupinah spremljamo na spletu »Energija za življenje« http://www.daruj-kri.si/ .

Zdravnik v Zagorju, aktivist Rdečega križa je organiziral prvo krvodajalsko akcijo med zagorskimi rudarji z velikim odzivom. Zgledu so sledili rudarji iz Trbovelj. V letu 1953 je kri darovalo že 20.210 neplačanih krvodajalcev. Delavci so bili tisti, ki so se velikem številu odzvali prostovoljnemu darovanju in zagotovili dovolj krvi  v kritičnem prehodnem obdobju. Krvodajalstvo je preraslo v gibanje, družaben in humanitaren dogodek.

V 80- tih letih so krvodajalci za darovanje krvi dobivali prost dan ali  dva, odvisno od panožnih kolektivnih pogodb in nekatere panoge so to ohranile do danes. Krvodajalstvo naj bi bilo po vzoru Evropske unije popolnoma prostovoljno in neplačano. Omenjena zakonodaja namreč odpravlja prost delovni dan tudi za slovenske krvodajalce. To seveda lahko vpliva na tradicijo krvodajalstva v Sloveniji, ki je temeljila predvsem na veselem družabnem dogodku ter kolektivni zavesti. Potrebno bo spremeniti organizacijo krvodajalstva in dati večji poudarek tržnemu komuniciranju. Raziskave namreč kažejo, da je prav prost dan ena izmed največjih vzpodbud za krvodajalce.

Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je  med predlagane ukrepe varčevanja uvrstil ukinitev plačanega dneva odsotnosti krvodajalca z delovnega mesta, ki ga je do sedaj zdravstvena zavarovalnica nakazala delodajalcu.  S tem bi po lastnih navedbah privarčevala 4,3 milijona evrov na leto.

Povzetek zgodovine po Škorc, Damjan (2012). Promocija krvodajalstva kot motivacija srednješolcev za darovanje krvi. Magistrsko delo. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede.

 

‹ nazaj